Privlačnosti

Nataša Petrešin, Ne/vidno življenje privlačnosti

Uršula Berlot se je z uporabo svetlobe in umetne smole na pleksi steklo v svojih raziskovanjih dematerializacije nosilca (slikovne površine) približevala razmišljanju o konstrukciji narave skozi mentalne procese zaznavanja, vznikanja asociacij in pomenov v okviru umetniške prezentacije. Pri procesu ustvarjanja Uršula pomembno vlogo posveča nastanku naključnih oblik ter odnosu med opazovalcem in umetniškim delom. Oblike problematizirajo svojo potencialno časovno dimenzijo, ki se nakazuje preko premikanja opazovalca in ujetja ter spreminjanja opazovalčevega pogleda v globini polja, ki nastane zaradi svetlobne projekcije za materialnim nosilcem. V skladu s teoretičnim raziskovanjem bioloških pojavov v naravi, teorije kaosa in dokazov njegove notranje ureditve, ki ga umetnica izvaja hkrati s kreativno produkcijo, v tako nastalih oblikah najde določeno poetiko in analogijo z organskimi procesi v naravi.

V svojem najnovejšem delu Uršulo zanima sledenje nastajanjem oblik preko magnetnega delovanja. “Samo neumni ljudje verjamejo v stvari, ki jih lahko vidijo ali se jih dotaknejo,” pravi starec v filmu Cold Fever (1994) islandskega režiserja Fridrika Thóra Fridrikssona. Precej radikalna izjava za v kartezijanskem duhu vzgojene kulturne skupnosti sicer izzveni kot še eden od mnogih novodobnih manifestov. Lahko pa jo beremo tudi v povezavi z vidnostjo in nevidljivostjo/nevidnostjo, ki določa to isto skupnost, v kateri so primarne oblike vzročnosti skrčene na neposrednost “tukaj in zdaj”, na informacijo, ki potuje hitreje kot materija.

Magnetizem kot eden osnovnih pojavov v naravi, katerega značilnosti sta nevidnost in vidne posledice spajanja elementov, je dolgo časa veljal za dokaz magičnosti, ki pripada naravi in posledično združevalnim, komunikacijskim in nerazložljivim odnosom med ljudmi na eni strani ter vplivanjem kozmičnih sil na posameznika (preko raziskovanj astrologije, alkimije in magije) na drugi. če nadaljujemo s povezavo med naravo in človeškimi odnosi (in tako tudi beremo naslov Uršuline razstave Privlačnosti), med personalizacijo in ponotranjenjem naravnih pojavov, ki jih človek, da bi naravo razumel, ustvarja že od samih začetkov civilizacije, se lahko spomnimo rezkega mnenja Michela Houellebecqua o medsebojni komunikaciji v njegovi knjigi Platforma: “človeška razmerja niso zapletena. Pogosto so nerešljiva, niso pa zapletena.” če pisatelju verjamemo (in zakaj mu, po naših lastnih izkušnjah, ne bi?), je lepota navidezno kompleksnih razmerij prav v njihovi preprosti konstelaciji, katere pa marsikdaj ne dojamemo. Narava, ta inteligentni mehanizem z neštetimi oblikami manifestacij, o katerem je pred leti prevladovalo mnenje, da jo uravnava kaos, se je v nadaljnih znanstvenih raziskavah, ki si še vedno niso enotne, izkazala za notranje urejen kompleks. Kaos in zapletenost naj bi tako bila del natančno “zapisljivega” reda, večje ali manjše stopnje samoorganizacije, ki nastaja v organizmu samem in se prevaja v bolj kompleksne sisteme.

Na razstavi nas zapisovanje sledi železnih opilkov na fotografijah in risbah ter njihovo neprekinjeno formiranje v skupke v skladu s krožnim gibanjem magneta v objektu spomnijo na potencialnost samega gibanja in zavzemanje naključnih oblik, premikanja med sedanjostjo in naslednjim trenutkom. Brian Massumi o gibanju teles govori kot o izbiri in aktualizaciji določenih potencialov, ki v gibanju obstajajo, kot o kapaciteti potencialnosti, ki se realizira. Uršula to nastajanje izbire in aktualizacije skozi proces opazovanja in nadziranja pogojev za to nastajanje prikazuje na popolnoma “low tech” način, čeprav je učinek organskosti prikazan na način animacije in s tem preizprašuje samo zaznavanje opazovalca, navajenega na digitalizirane slike preko tehnik računalniške manipulacije. Uršula naše zaznavanje dramaturško nadzoruje. Pričakovanje pogleda, ki ga ojača zvok škrebljanja železnih opilkov v spogledovanju s tradicijo konkretne glasbe, je nagrajeno v nastajajočih in zamrznjenih oblikah raziskovanja najosnovnejših delcev privlačnosti in lepote.

Igor Španjol, Privlačnosti

Znotraj postmedijske konstelacije sodobnega slikarstva ima delo Uršule Berlot specifično težo in pomen. Na prvi pogled njena produkcija sledi tradiciji modernizma in bržkone sodi v krog delovanja, znotraj katerega se vzpostavlja nekakšna druga plat slike v smislu odmika od medijsko zaznamovanega okolja, ki se večinoma izraža v individualni in poetični obravnavi raznih fenomenov narave. Vendar pri tem ne gre preprosto za tradicionalen odgovor na skušnjave sodobnega sveta oziroma za umik pred realnim, temveč za ozaveščen umetniški prijem, specifično nadgradnjo slikarske tradicije spričo razcveta novih medijskih tehnologij proizvajanja in razširjanja podob, ki so globoko spremenile pojmovanje slike in omogočile razvoj izvirnega likovnega izraza.

Avtoričin dominantni prijem temelji na redukciji slike spričo iskanja prosojnosti oziroma zanimanja za svetlobo. V svojem delu reagira na elementarne fizikalno-kemične procese in elementarna stanja snovi. Tako nastala dela se, kljub ploskosti površine in nanj nanošene snovi, širijo v prostor. Prostor je ključnega pomena na raznih ravneh, kot imaginaren in subjektiven medprostor relacij. Nekje vmes med sliko in objektom, te svetlobne prostorske postavitve presegajo tradicionalne opredelitve materialnosti in se zgodijo na zamegljeni meji notranjega in zunanjega, snovnega in nesnovnega oziroma iluzije in virtualnosti. Tudi sam tehnološki postopek gradnje dela je na meji med umetnim in naravnim, pri čemer odločilno vlogo igra organski proces gravitacije. Bolj kot formalno slikarsko iskanje je v industrijskih materialih potemtakem dokumentirano tehnološko razumevanje narave v današnji družbi, utemeljeno na teorijah percepcije vidnega in telesnega v prostoru in času.

Zadnje raziskave znotraj avtoričine siceršnje prepoznavne paradigme vpeljujejo nekaj novosti. Med fizikalnimi zakonitostmi je poudarek na eksperimentiranju z magnetizmom, med kompleksnimi razsežnostmi dela pa prevladuje zanimanje za časovno dimenzijo. Zato ne preseneča dejstvo, da je avtorica nazadnje posegla še po mediju videa. Prostorska razširitev magnetnega nosilca gibljive podobe izbrane amorfne substance po eni strani pomeni laboratorijsko nadaljevanje optičnih raziskav, po drugi pa vpeljuje zanimiv prijem znotraj samega polja avtorskega videa. Gre za čudovita minimalna prizorišča, ki povezujejo elemente iz resničnih snovnih zadev s fantazijskimi aluzijami. Zato nas lahko prevarajo, češ da so izdelana digitalno, v resnici pa so »na roko« narejena v tradiciji prejšnjih projektov, torej po principu nadzorovanega naključja oziroma brez neposrednega gestualnega posega v proces oblikovanja. Z običajnimi materiali umetnica ustvarja prepričljive pokrajine, ki služijo za novo prizorišče njenih raziskav. Ker ti posnetki učinkujejo na ravni eksperimentalnih kinematografov, je pogosto težko razumeti, da so nastali s popolnoma drugačnimi prijemi. Medtem, ko novejša visoko sofisticirana filmska in video produkcija bolj sloni na spektakelskih učinkih, akciji in dialogih, da bi dosegla stik z gledalcem, abstraktni futuristični videi Uršule Berlot potrjujejo, da za doseganje močnega umetniškega učinka še vedno lahko uporabljamo preproste fizikalne tehnike in pristno medsebojno igro vizualnih sekvenc.