Project Description

Telesni razlom

2020

Municipal Gallery Nova Gorica, Nova Gorica

Ena od temeljnih izhodiščnih točk umetniškega delovanja Uršule Berlot je zagotovo hotenje in praksa, s katero avtorica naredi vidno tisto, česar ni pred našimi očmi, kar ni neposredno evidentno in je šele z njenim delom izpostavljeno pogledu in analizi gledalca. Te strukture in povečave delcev so nekako povezane z zaščito in osamitvijo sledi, ki jih zapustijo posegi ali snemanja ter vizualizacije povečanih vzorcev, oblik in struktur. Gre za povečave delcev avtoričinega telesa samega, kot so tkivo kože, lasu, nohta, trepalnice in zobne sklenine, tako da je izbor teh snovi in delov nekako zapisan pričevalnosti o njenem bivanju kot takem, o njenem snovnem ustroju in predvsem na ta način v določenem pomenu oseben, morda tudi avtoportreten. Čeprav to nanašanje na lastne »podobe« ali na svojo eksistenco ni temeljni vzgib nastanka teh podob, ostaja ta eksistenčna nota neprestano prisotna in daje nekakšen podton celoti.
Predvsem gre pri tej celoti del v različnih tehnikah za vprašanje realnosti in posnetka, originalne podobe in simulakra ali pa proces dematerializacije in substancialnosti podobe. Mimetično in mikroskopsko natančno podana povečana struktura snovi je izhodišče za reliefna svetlobna dela, risbe na papirju in video, ki so razporejeni v instalaciji galerijskega prostora, kot v sebi zaključena prostorska postavitev. Tako je vprašanje mimetične ponovitve motiva v delih Uršule Berlot dodatno nadgrajeno z vprašanji sledenja originalu ali pa transformaciji predloge, ki je najpogosteje mikroskopski posnetek dela lastnega telesa.
Dela na papirju (Bodygaze) so nastala na temelju posnetkov mikrostruktur delcev, ki so bili podlaga za nastanek grafične podobe s tehniko airbrush, te strukture pa so nato stilizirane in abstrahirane v podobe posameznih telesnih delcev. Dejansko gre tu za vprašanje dvojnosti med vidnim in nevidnim, torej med prikrito, globinsko strukturo delca telesa in njegovo vizualizacijo s pomočjo mikroskopskega posnetka, ki naredi nevidno povsem evidentno in na voljo vizualni zaznavi.
Podobno so reliefne svetlobne slike (Corporeal Abstractions) nastale na podlagi mikroskopskih posnetkov, ki so bili obdelani s posebnimi programi, s katerimi v mikroskopiji izračunavajo strukture materialov in kristalov. S tovrstnimi programi so posnetki preslikani v inverzni oziroma recipročni prostor, nakar se z uporabo določenih filtrov generira slika za nazaj. S tem je dosežena dvojna metamorfoza, saj je zaradi filtrov zajem podatkov iz osnovne slike reduciran, čemur sledi računalniško generiranje nove slike. Ta je sicer podobna originalu, a je umetno, digitalno ustvarjena. S tem pa je ustvarjeno izredno široko pomensko polje večpomenskih referenc, bodisi na dvojnost med mimesisom in tehnološko generirano resničnostjo, ali pa na vprašanje realnosti v današnjem času, ko se vedno bolj zabrisuje meja med posnetkom in simulacijo na eni ter originalom na drugi strani.
V risbah, svetlobnih delih in v videu Bodyfraction je dvojnost med tehnologijo in sledjo umetničine roke, med digitalnim in analognim privedena do konsekventnih rezultatov v delih, ki na poetičen način ponujajo razmislek o nevidni realnosti, ki je v vidno priklicana z mikroskopsko tehnologijo.
Dela na tej razstavi so strukturirana okoli triade telesa, medijev in umetnosti, ki je za svoj »material« vzela podobe pridobljene z naravoslovno tehnologijo, s katero so izhodiščni materiali, delci telesa, postali izhodišče za dokončna dela. Njihovo nenehno osciliranje med dokumentarno-naravoslovno podobo in poetično interpretacijo nam razpre tiste dimenzije dokončnih objektov, ki instalacijo Bodyfraction uvrščajo med izjemno prodorne eksperimentalne postopke, s katerimi je razširjena in predrugačena definicija umetniškega medija, ki je tu tako mikroskopska podoba, kot njena transformacija v dokončno, umetniško podobo.
Telo, kot dejavnik življenja, tukaj ni predmet posnemanja, temveč so njegovi sestavni delci, povečani in transformirani, postali umetniška dela sama, saj ta ne posnemajo življenja, ampak so nekako nastala iz življenja samega. Lahko rečemo, da te podobe ne posnemajo življenja in narave, ampak so tako eno kot drugo že v svoji materialnosti. V času, ko je ne le umetnost, temveč tudi narava vstopila v dobo tehnične reproduktibilnosti, je podoba originalne, najgloblje, prvotne strukture dela telesa lahko tudi sama transformirana in drugačna v svoji neponovljivi enkratnosti in s tem tovrstna podoba preide v svet imaginativne, umetniške sfere.
Tokratna razstava Uršule Berlot je zatorej jasen in izjemno poetičen komentar ene izmed tem, s katerimi se umetnica ukvarja že dalj časa, in sicer motiva minljivosti v času, ki nosi s seboj tudi metaforične prvine vanitas. Tako se ta instalacija umešča na presečišče treh ravni, in sicer z visoko tehnologijo pridobljeno podobo, ki jo avtorica preoblikuje s svojo likovno imaginacijo ter končno s pomensko dimenzijo, ki celoto umesti na področje subtilne vizualne meditacije o toku časa in minljivosti.
(Tomislav Vignjević, 2020)