Bodyscope

Žiga Dobnikar: Bodyscope

Velik del opusa Uršule Berlot zaznamuje raziskovanje stičnih točk med znanostjo, predvsem medicino, in umetnostjo. Njena dela pogosto temeljijo na rekontekstualizaciji vizualnih rezultatov medicinskih diagnostičnih tehnik – ti so iztrgani iz bolnišničnega konteksta, včasih tudi računalniško obdelani in preneseni v kontekst umetnosti. Avtorica v svojih postavitvah vzpostavi specifično poetiko, ki se pne med visoko estetizirano tehnološkostjo, ki jo poudarita velikokrat monokromen vtis ter značilna tendenca k urejeni simetriji, in prosojnim, skoraj efemernim značajem del, katerih materialnost pogosto rahlja igra svetlobe. Podobe telesa in krhkost njihove inkarnacije v galeriji aludirajo na nekatere temeljne dihotomije, ki so močno zaznamovale zgodovino umetnosti – vidno in nevidno, materialno in duhovno, minljivo in večno. Toda sprememba konteksta ne prinaša le nove estetske vrednosti in konotacij minljivosti, temveč predvsem preizprašuje pomen medicinskega podobja v sodobni družbi.

Bodyscope je prostorska instalacija, nastala v času, ko je v medicini tehnološko oko naprednih tehnologij prikazovanja skoraj povsem nadomestilo neposredno čutno zaznavo. Pogled v telo je vse od renesanse imperativ medicine – videti, pomeni razumeti, razumevanje pa je navidezno le korak proč od obvladovanja in poljubnega oblikovanja. Ideal zahodne medicine je postalo transparentno, povsem spoznavno telo, ki pred panoptičnim kliničnim očesom ničesar ne more skriti. Težnja po razumevanju in obvladovanju človeške fiziologije je seveda razumljiva in v kontekstu izoliranih medicinskih raziskav benigna.

Vendar nove tehnologije, ki sežejo globlje v telo in vidijo vse več, niso le nevtralna orodja zaprta za bolnišnične zidove – z razkrivanjem vedno novih skrivnosti človeške fiziologije aktivno oblikujejo javno predstavo o telesu. To je tako posledica težnje medicine po tem bolj natančni in nazorni dokumentaciji posegov kot tudi želje medijev po prikazovanju vsebin vezanih na telo – te so privlačne zaradi voajerističnih konotacij, ki jih pogled na telo drugega inherentno nosi, hkrati pa sta zdravstvo in zdravje vedno aktualni politično-ekonomski temi. Voajeristični privlak in obča fascinacija z zdravjem ter zdravljenjem združena z izjemno naprednimi tehnologijami “gledanja v telo” tvorijo fascinanten spektakel, ki je medicinsko podobje zasidral globoko v javno sfero.

Bodyscope tako odpira vprašanja telesa, tehnologije in identitete v času, ko je notranjost telesa vse prej kot skrita, hkrati pa pod dvom postavi lovljenje ideala transparentnega telesa – pogledu, pa naj gre za pogled oči ali za traktografijo, vedno nekaj uide.