Pretakanje svetlobe

Andrej Medved

V projektu Pretakanje svetlobe Uršule Berlot gre za platoničen spomin v smislu ponotranjenja lepote. Pri tem je bistvena prav funkcija zrcaljenja – zrcala kot »Spiegelung in Spiegel«, ki ni ponavljanje in vračanje / nekakšne / nostalgije. Ponavljanje je v zvezi s spominom, ki je določen – omejen – z umetnostno resnico. Berlotino stališče ni daleč tudi od romantične predstave umetnika, kot ga opisuje F. Schiller v svojih pismih Ueber die Aestetische Erziehung des Menschen: Der Mensch spielt nur, wo er in voller Bedeutung des Worts Mensch ist, und er ist nur da ganz Mensch, wo er spielt /15 pismo/. Romantična pozicija umetnika je v zvezi s čisto igro, z zavestjo o izgubi smisla, kar Nietzsche povezuje z »aktivnim nihilizmom«; in to ni le zavest o izgubi smisla, temveč predvsem uresničevanje te izgube, kot pravi Lyotard v svoji knjigi o pogojih modernizma.

Berlotova podobo nadgradi s psihičnim vživetjem, Einfuhlung, in v celoti zanemarja vsako aktualnost in pa historično, t.j. časovno, empirično opredeljenost, kot tudi vsakršno abstraktnost, ki ji sodobni teoretiki radi pripišejo sublimnost. Upodobljeni dogodek ni opisen, saj ni povezan z realnimi spoznanji; in slikovitost se umika pred simbolnimi prostori. Pred nami vstajajo materializirane ideje, da snovni svet razpade in se duhovnost uresniči v čistem izžarevanju svetlobe. Brezšumna in prividna snov kot pesniški privid – vizija – se zdaj topi v oblikah, ki nimajo ničesar opraviti z realnostjo, niti z irealnimi procesi v naši podzavesti, in proizvaja v nas ugodje, da jih doživljamo kot prapodobe ideelnega sveta, sublimna stanja, ki jih naš vonj, otip in vid ne morejo zaznati; zazna jih le naš notranji pogled. To niso le osebne ekspresije, niti simboli, četudi jih doživljamo kot simbolistične projekcije duha; še manj psihologizirana, dramatična izkušnja, ampak edino možno uresničenje idej v prispodobah, ki so neskončno daleč od vsakdanjih skušenj. Svetlobno sevanje pronica skozi steklo in likovne upodobitve na edino predstavljiv način; tako se izgubi razlikovanje med naravo in mentalno podobo, pred nami zablešči neskončnost sublimnega slikovnega ekrana. Narava – naturalnost – zdaj ni več referentnost dela, pomembna je samo subjektivistična vizija in načini njene predstavitve. Pri tem ni toliko pomembna fantazija, občutek, da so prizori nanizani v različicah skozi celotno delo Uršule Berlot, je še kako očiten. Vendar pa lahko govorimo o metonimični predstavnosti umetnice, ki ni vezana le na določen kraj ali izsek iz prepoznavnega sveta, ampak temelji v metaforičnosti podoživljanja, v intencionalnosti predsubjektivnega spoznanja.

Vsebina teh podob ni vezana na čustva groze in strahu, tesnobe ali na mračnost, ki jo povzročajo občutki umanjkanja, praznote in tišine, ki ogrožajo subjekt pred sliko. Praznina in in tišina, ki sta vsekakor komponenti vzdušja – stanja – na njenih podobitvah, nista tesnobni in temačni. Sublimnost teh podob se ne dotakne čustvovanja, ob njih nas ne preveva ničevnost sveta in niti ganjenost ali melanholija; pomembna je samo lepota ideelnih stanj. Sublimna krajina torej ne pooseblja nevarne vseobvladujoče, temne, razviharjene realnosti, ki bi dramatično in slikovito vplivala na naša čustva, ampak neki absolutni, predobjektivni svet, ki nas ne more ogroziti, saj reflektira le svojo lastno notranjo resnico kot posebno stanje absolutnega duha.

Govorimo lahko o novem razumevanju, novem konceptu umetniškega ustvarjalca, ki s svojim delom ne meri na zunanjost, ampak na »notranje oko«; ko je vsa materialnost, empirična realnost zbrisana in so predstavljene stvari samo metafora umetnikove skušnje. Podoba je hortus conclusus, zaprt svet prostor, ki je možen le v našem duhu; obrnjena, zrcalna slika neke izvenfizične podobe psihe, s tem da je vsak dualizem med telesnostjo in dušo v bistvu prevrednoten.