Pulsation/Cross-sections

Uršula Berlot

Svetlobna instalacija Pulzija/ Presečišča predstavlja heterogeno skupino del, ki prevajajo in reproducirajo analogne formalno vsebinske elemente iz enega medija v drugega. Prostorska konstelacija svetlobnih in video projekcij, transparentih slik na pleksi steklu in odsevajočih del na aluminijevi podlagi ustvari umetno, brezbarvno, dematerializirano pokrajino, ki sije v hladni, ostri in nenavadno bleščeči svetlobi in združuje abstrahirane, organskim podobne motive s povsem nematerialnimi elementi, kot so svetlobni odsevi, projekcije in sence.

Horizontalna postavitev del, kristalinične in bio-amorfne oblike, ki se odsevajo v prostoru in projicirajo iz enega dela v drugega, se nanašajo na naravo, ki v tej umetniški interpretaciji postane nenaravna, oddaljena in utopična. Svetlobna postavitev se igra z ravnotežjem med silo gravitacije in levitacije, prehajanjem snovnega v nesnovno, iskanjem inteligibilnega v čutnem in bolj kot naravni krajini ustreza energetsko mentalnim, nematerialnim, vendar telesno konstituiranim organskim topologijam.

Formalna osnova video del in fraktalnih kompozicij je radiološki posnetek lastnih možganov, saj je prav cerebralno tkivo edinstveno mesto stika in nedeljive povezave organsko-telesnega in energetsko-mentalnega. Ključen element postavitve predstavljata dve video deli Pulzija, ki prikazujeta pulzirajoč svetlobni pojav, organsko tehnološki hibrid, generiran skozi plastenje projekcijskih postopkov: radiološkega magnetno resonančnega video posnetka lastne lobanje in računalniško manipuliranih posnetkov svetlobnih odsevov projekcij tega videa.

Postavitev, ki je zasnovana kot metaforičen prostor disimilativnih podobnosti v nizu svetlobnih optičnih učinkov, projekcij, zrcalnih podvojitev in replikacij, ustvarja zaznavni dispozitiv za gledalca, ki v intenzivirani senzibilni percepciji subjektivno ustvarja vsakič drugačne imaginarne, povsem individualne cerebralne pokrajine. Instalacija vzpostavlja lebdeč, eteričen prostor efemernih iluzij in utelešenih prividov, ki oscilira med prostosko-časovnimi dimenzijami percepcije in ponuja gledalcu odprt okvir za njegove lastne interpretacije, iskanje vmesnih povezav, imaginacijo novih pomenskih vsebin in večjo (samo)refleksivnost.