Prehodnost

Nataša Petrešin, 2006

Raziskovanje percepcije, stanj zavesti in zapisovanje mentalnih oziroma “cerebralnih” pejsažev, s katerimi se Uršula Berlot ukvarja že vrsto let, ustreza nemškemu pojmu “Hyperplastik”, s katerim sta Éric Alliez in Elisabeth von Samsonow označila konceptualno umetnost, ki razširja meje med zaznavanjem, digitalno ali analogno generiranimi podobami in “mentalno” umetnostjo. Pod ta široki pojem sta Alliez in von Samsonowa med drugim uvrstila skupino moskovskih neoavantgardistov Kolektivne akcije, spletne in teleprezenčne performanse Kena Goldberga, raziskovanje popolnega vidnega polja znotraj programa Art+Technology v 60-ih letih v Los Angelesu, pa tudi eksperimente z zavestjo, različnimi psihičnimi stanji in obravnavanje medija (posrednika med duhovnim in realnim svetom v spiritističnih seansah) kot umetniku enakovrednega ustvarjalca, ki segajo v začetek 20. stoletja. Predstavljajo tudi glavni katapult za razvoj nadrealističnega avtomatičnega pisanja. Skupna točka vseh teh hibridnih umetniških oblik je domnevanje in razglabljanje o funkciji in vlogi telesa in možganov pri dojemanju realnosti v okviru in onkraj čutne stvarnosti, torej stikanje umetniške ustvarjalnosti s kreativnimi dognanji ter raziskavami na področju kognitivne znanosti. Ustvarjanje Uršule Berlot temelji na opazovanju delovanja sil težnosti in materialov, pa tudi na sledenju protokolom, katere je narekovalo naključje in njegova notranja urejenost, njegovi ponavljajoči se vzorci in zakoni teorije kaosa. Hkrati Uršula Berlot pri postavitvah preučuje obnašanje, odzivanje in zaznavanje gledalcev v prostoru ter vzpodbuja asociativne igre s pomočjo organskih oblik, ki jih proizvajajo svetlobni odsevi skozi kompozicije na transparentnih nosilcih.

Med biomorfične oblike so tokrat prvič vključene vnaprej načrtovane kompozicije, med drugim narejene na osnovi posnetkov umetničinih možganov s pomočjo magnentne resonance. Te oblike, kot pravi Uršula, asociirajo na kode, sheme in diagrame, ki so nekakšna partitura za kinetične projekcije svetlobe. Gibajoči se odsevi, ki delujejo kot nekakšni fantomski udi, katere proizvajajo nam neznani možgani, so ustvarjeni povsem analogno. Kompozicija virtualnega in kinetičnega vitraja na enem od slepih oken v cerkvi prav tako izhaja iz običajnega kalejdoskopskega pojava, ki ga je umetnica posnela z video kamero. Brian Massumi, eden izmed sodobnih filozofov gibanja in zaznavanja, analogno razume kot vedno že presežen digitalni proces ter govori o prevladi analognega nad virtualnim oziroma digitalnim: “Kadarkoli govorimo o še ne-kodiranih potencialih, možnostih, oblikah in izumih, ti niso rezultat kodiranja, temveč njegovega obrata v analogno. Procesiranje je lahko digitalno – vendar je proces sam analogen… Poti sodelovanja med digitalnim in analognim – transformativna intergracija, prevod in izmenjava – so vse analogne operacije. Analogno je vedno za gubo pred digitalnim.” Uršula Berlot razkriva potencialne oblike in sorodnosti med materialnim in nematerialnim ter ves čas vztraja na predstavljanju visoke kompleksnosti in soodvisnosti med zunanjim in notranjim dogajanjem vsakega sistema, tako biološkega, umetno generiranega, kot duhovnega.

Barbara Rupel

Cerkev več kot dvesto let opuščenega cistercijanskega samostana Fons beate virginis Mariae (Studenec svete Marije) v Kostanjevici na Krki velja vse od ustanovitve Galerije Božidar Jakac v njem (1974) za osrednji prostor za prirejanje občasnih razstav. Mogočen prostor zgodnjegotske triladijske bazilike z vrsto historičnih elementov zahteva zelo premišljeno predstavitev likovnih del. Da ne bi prihajalo do kolizije značaja prostora z likovnimi deli, je selekcija med umetniki glede na njihove umetniške prakse zelo premišljena. Umetniki so zato vzpodbujeni k projektnemu snovanju avtorskih razstav (seit specific exhibition projects). Nekateri med njimi so svoje projekte tako harmonično uskladili s sakralnim prostorom, da lahko v nekem smislu govorimo kar o celostnih umetninah (Gesamtwerk). Po drugi strani pa so tako orientacijo v snovanju razstav narekovali tudi principi vse izraziteje uveljavljene konceptualne umetnosti (instalacije).

Tako kot za naše splošno vizualno zaznavanje velja tudi za likovno umetnost, da temelji na dojemanju kontrastov. Likovna dela so torej že v svojem izraznem izhodišču skupek bolj ali manj kontrastnih partij (svetlo / temno, kromatsko – nekromatsko), kar se manifestira na vseh področjih likovnega ustvarjanja od risbe do slike, od fotografije do videa ali od reliefa do kiparskega dela in seveda tudi v arhitekturi. Kontrastnost je dosegljiva z izbiro in načinom uporabe izraznih komponent, ki so lahko snovne (gradiva, razstavni prostor) ali nesnovne (svetloba, vizualni mediji, zvok).

V arhitekturi je bila svetloba od nekdaj ena najpomembnejših izraznih komponent, ne glede na to, ali je bila pri načrtovanju uporabljena naravna ali umetna svetloba. Ta moment je še izrazitejši v sakralni arhitekturi. Bazilikalna svetloba nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki, s poudarkom na prehodih dnevne svetlobe skozi okenske odprtine glavne apside in line kora, je podčrtana še s splošno narekovano orientiranostjo krščanskih cerkva (vzhod – zahod). S prehodi svetlobe, ki se spreminjajo dnevno in skozi letne čase, se značaj stavbe prelevi v svojstven živ organizem. Prav ta karakteristika tega prostora je do sedaj že navedla nekatere likovne umetnike, da so ob koncipiranju svojega projekta zaznali in vključili svetlobo kot posebej dragocen vizualni element (med njimi Matjaž Počivavšek in Mirsad Begić).

Akademska slikarka Uršula Berlot je prav v izraznih potencialih svetlobe našla svoje osnovno izrazno sredstvo. A njeno interesno polje ni več usmerjeno v naravno svetlobo, temveč v iskanje novih izraznih potencialov umetne svetlobe. Tako kot vsaka nova vizualna pojavnost je tudi iznajdba umetne razsvetljave sčasoma vzbudila zanimanje tudi na področju likovnih umetnosti, saj je ponujala povsem nove izrazne možnosti. Iz zgodovine likovne umetnosti prejšnjega stoletja poznamo kar nekaj znamenitih umetnikov (med njimi Marcel Duchamp, Man Ray, Laszlo Moholy Nagy ali James Turrell, Anish Kapoor ali najaktualnejši Olafur Eliasson), ki so svoje ustvarjalne potenciale usmerili v raziskovanje svetlobnih učinkov. Ustvarjalnost Uršule Berlot lahko v nekem smislu razumemo kot nadaljevanje njihovih raziskovanj in hkrati kot utiranje pionirske poti v našem prostoru.

Pri iskanju novih vizualno perceptivnih učinkov stremi k popolnosti interaktivnega sožitja snovnega (dani oziroma izbrani prostor, likovno interpretirano pleksi steklo) in nesnovnega (svetloba, zvok). Razčlenjenost sakralnega prostora je umetnici nudila specifične pogoje, da je lahko svojo pripoved gradila parcialno, a vendar logično berljivo. S premišljeno načrtovanim sožitjem izbranih segmentov prostora (apsidi, stranska ladja, stenski niši) in posameznimi likovnimi stvaritvami je dosegla svojstveno dramatiko prostora s pridihom enigmatičnosti. Namreč, doživetje te razstave se ne začne, tako kot praviloma do sedaj, takoj ob vstopu v cerkev, temveč šele ko dospemo do križišča obeh ladij. V tistem trenutku pa se začne naša pot po prostoru, kjer se nam pričnejo razkrivati vedno novi »svetlobni« prostori, ki nas privzdignejo v višje ali prestavijo v druge duhovne sfere.

Tokratna razstava Uršule Berlot ne nudi le vizualnega ugodja, kot smo bili vajeni doslej, temveč nas s tem projektom napelje h globljemu razmišljanju. Z magnetno resonančnim posnetkom glave oziroma možganov (video posnetek) opozori, da je plod vsake kreacije (tudi njene trenutne razstave) zelo premišljeno in s čustvi prežeto dejanje. Možgani (namenoma je uporabila svoje), ki so v nenehnem gibanju, so vir celotnega dogajanja v tem prostoru. Posledično je v gibanju prosojna slika v fraktalno obliko prevedenih možganov, ki v smislu neskončnosti širijo (video zapis odsevov v eni izmed niš) svoje sposobnosti in s tem omogočajo vedno nove kreacije (prosojne slike v severni ladji cerkve). A tako kot pri vsaki produkciji se tudi ob miselnih procesih ustvarjajo stranski produkti, ki jih je potrebno s premišljenim selekcioniranjem odvajati (svetlobna instalacija v komaj zaznavnem gibanju v apsidi zahodnega kora).

Uršula Berlot nam je torej na svoj način predstavila »zgodbo« o svojem ustvarjalnem procesu, kar enako velja za vse kreativno naravnane individuume. In glede na vizualno ugodje, ki ga ob tem ponuja, nas navaja k misli, da se je na tako pot vredno podati.

Uršula Berlot

Razstava Prehodnost je site specific svetlobna instalacija, zamišljena za meditativen in monumentalen prostor nekdanje samostanske cerkve. Projekt se ukvarja z idejo čutenja in razširjene zaznave, od najbolj nematerialnih manifestacij subtilnih zavestnih stanj do njene cerebralno fiziološke osnove, živega tkiva možganov. Obravnava fenomen zavesti, fluiden energetski tok spreminjajočih se mentalnih energij in duhovnih stanj, ki je nedoločljivo povezan z odprtostjo in prostorsko časovno večdimenzionalnostjo naših zaznav. Zanima me desubjektivacija čutenja, ki ne pripelje do kaotičnih zaključkov, oziroma stabilizacija avtonomnih entitet, ki presegajo tako objekt kot subjekt (Deleuze in Guattari).

Dematerializirana prostorska postavitev v analogiji z mentalnimi procesi oblikuje abstraktno krajino gibljivih, organsko valujočih svetlobnih odsevov in projekcij kristalom podobnih fraktalnih oblik. Odprte forme instalacij, ki z nematerialnimi elementi senc in odsevov segajo v prostor in ga vključijo v svoje telo, obravnavajo koncept disolucije mej med zunanjim in notranjim, prehajanj snovnega v nesnovno, realnega v virtualno.

Poleg svetlobno-kinetičnih instalacij razstava vključuje tudi dve video deli. Introspekcija je z medicinsko tehnologijo ustvarjen radiološki posnetek lastnih možganov, računalniško obdelane fotografije tega konkretnega vpogleda v pulzirajoče tkivo lastne notranjosti pa so tudi formalna osnova kristalnih, fraktalnih oblik/ diagramov, ki se ponavljajo na pleksi steklu transparentnih objektov. Navidezna zasteklitev je projekcija v arhitekturni niši simuliranega kalejdoskopskega vitraža, ki s ponavljajočimi barvnimi vzorci deluje hipnotično, meditativno in se nanaša na estetsko in simbolno uporabo svetlobe v sakralnem kontekstu, obenem pa konceptualizira vprašanje mej med realnim in simuliranim, resničnim in fikcijo.