Vanitas

Tehnologije so v zadnjem stoletju omogočile videti nepredstavljivo. Vidno smo se naučili zaustaviti, zamrzniti, spraviti v tek, videli smo podobe, ki si jih nekdaj ni bilo moč niti zamislili. Z različnimi instrumenti vidimo tisto, česar oči ne zaznajo, gledamo pod in za površine, pod kožo, v telo in izven njega, vizualiziramo številne procese, za katere smo zgolj slutili, da se odvijajo v bivajočem. Razširjeno polje vizualnega, kakršno omogoča sofisticirana tehnologija, je še vedno predvsem orodje in domena znanosti. Toda možnosti in moč podob, ki nastajajo z razprtjem polja tistega, kar je moč videti, so izjemne. Tudi v umetnosti.

Umetniki, ki se ukvarjajo z vizualnim, so tisti, ki lahko, neutesnjeni z institucionalnimi okviri in neobremenjeni z znanstvenimi postopki, nove podobe pospremijo v neutilitarno življenje nezainteresiranega interesa, užitka, igre, učlovečenja podobe. Umetniki so od nekdaj eksperimentirali z novimi tehnologijami, jih uporabljali, izrabljali, in iz njih potegnili poetično, tuje, napačno, novo, lepo, kruto, skrivnostno in mnoge druge elemente, ki jim v znanosti ni mesta, zato pa močno usmerjajo naša življenja.

Že od svojih ustvarjalnih začetkov Uršula Berlot združuje zanimanje za likovno in ontološko prosojnost z raziskovanjem meja med organskim in anorganskim, vidnim in zakritim, ujetostjo in svobodo podobe, znanstvenim postopkom in razlitjem življenja. Že več kot pol desetletja tematizira človeško telo, njegov skriti del, ki so ga vizualizirale sodobne tehnologije.

Postavitev razstave Vanitas v galeriji Equrna leta 2012 je izčiščena in zračna. V približku bele kocke domujejo štirje ločeni projekti, ki jih poveže prepoznavna poetika prosojnosti, monokromnosti, estetiziranosti, tehnološkosti in prepuščanja in poigravanja s simetrijo, ki je značilna za umetničin opus. Estetiko vidnega poudarja odlični Scannerjev zvočni vložek v video Vanitas 2012. Zvok dihanja zareže v podobo umetničinega avtoportreta in z obraza potuje vedno globlje in globlje prek režnjev njene lobanje. Meditativni video izniči strah pred znotraj lastnega telesa in izenači lepi obraz, ki ga Uršula Berlot ponuja svetu, s krvjo, opnami, mesom, kostmi in tekočinami, ki se skrivajo za njim.

Med štirimi projekti videu parira enako močna serija fotografij v tehniki ‘camera oralis’, cameri obscuri, ki nastane v umetničini ustni votlini in se zabeleži na fotografskem papirju nekje za zobmi. Tudi najbolj enostavne tehnologije v umetnosti dobijo posebno moč, če jih umetnik uporabi na drugačen način. Pogledi tega, kako je telo videti iz telesa, kako usta vidijo dojke, noge, roke in trup, so hkrati tudi risbe tega istega telesa, ki se je odtisnilo na fotografiji kot prstni odtis, slina, dlaka, ali katera od neštetih drugih sledi, ki jih puščamo za sabo.

Estetsko dovršeni Fraktal, je prosojna jedkanica možgan na steklu, ki vodi vse do prvih umetničinih projektov iz začetka tisočletja, ko so podobne slike nastajale s pomočjo pleksi stekla in sintetične smole. Najmonumentalnejše na razstavi so Anatomske transfiguracije, veliki simetrični kolaži nastali iz delov zavrženih rentgenskih posnetkov, ki fragmentirani in znova sestavljeni, ustvarjajo polprosojne kalejdoskopske podobe sestavljene iz belin, ki jih na papirju za sabo pusti rentgenska naprava.

Opus Uršule Berlot je konsistenten in gotovo je čas, posvečen razvoju tehnik in raziskovane tematike odločilen del perfekcionizma, ki se kaže na vsaki umetničini razstavi. Perfekcija v izvedbi in postavitvi, v povezavi z odločitvijo za monokromnost in simetrijo učinkujejo hladno in monumentalno. Vanitas je razstava, s katero umetnica tistim, ki želijo gledati, ponuja skopofiličen vizualni presežek.

(Besedilo je prirejeno po kritiki, ki je bila objavljena v časopisu Delo julija 2012.)

Uršula Berlot

Večmedijska postavitev Vanitas raziskuje odnos med identiteto, zaznavo in telesom v povezavi s klasično umetniško temo vanitas. Odpira vprašanje danes težko določljivih mej med mentalnim, telesnim in tehnološkim, pri čemer se navdihuje v sodobnih znanstvenih teorijah o nevrološkem delovanju našega telesa in anatomiji. Projekt raziskuje nove oblike možnih povezovanj med umetnostjo in znanostjo ter si zastavlja vprašanje o vlogi (novih) medijev v razvoju obeh področij. Temelji na različnih eksperimentih radioloških tehnik snemanja telesa (magnetna resonanca, tomografija), ki so nastajali v sodelovanju z Inštitutom za radiologijo na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani.

Delo Anatomske transfiguracije raziskuje učinke novih (medicinskih) načinov vizualiziranja in mediatiziranja telesne notranjosti na na vrednotenje in odnos do telesa danes. V širši perspektivi razpira tradicionalno dihotomijo telesnega in duhovnega, minljivega in večnega, vprašanja klasične teme vanitas. Transfiguracija anatomskih fragmentov, posnetih z rentgensko tehniko, v novi estetski obliki rekontekstualizira znanstvene (medicinske) podobe v polje umetnosti.

Tehnično gre za uporabo rentgenskih filmov, posnetih s klasično radiologijo. Ker se v sodobni medicinski praksi uporaba analogne radiološke tehnike opušča v prid digitalnih vizualizacij, nas projekt sooča tudi z vprašanjem čedalje hitrejše obsolentnosti tehnologij.

Video Vanitas – avtoportret prikazuje hipnotično podobo kontinuirane disolucije obraza, lobanje in možganskega tkiva. Prepletanje zunanjosti in s pomočjo tehnologije vidne notranjosti razpira vprašanje vidnega in nevidnega oz. materialnega in duhovnega. Podoba lobanje – ki v klasični ikonografiji vanitas predstavlja metaforo minljivosti življenja in zavesti o neizogibni smrti – v odnosu do ritmičnega zvoka dihanja evocira smrt kot zvesto spremljevalko življenja, njegovo senco kot neločljivi dvojnik, ki daje smisel in vrednost samemu življenju ter zvišuje zavest o bistvu človeške eksistence. (Sodelovanje: Scanner – Robin Rimbaud, zvok; Sunčana Kuljiš, tehnična sodelavka)

Serija fotografij z naslovom Avtoportret – camera oralis preiskuje lastno telo na povsem ‘low tech’ način. Drugače kot preostala dela na razstavi, le-te ne izrabljajo sofisticirane medicinske tehnologije, saj so posnetki nastali s posebno obliko tehnike camera obscura, ustvarjene z usti. Tehnično gre za uporabo majhnega koščka fotosenzibilnega papirja, vstavljenega na dno ustne votline in zaslonke med ustnicami: drobna projekcija svetlobe izriše podobo opazovanega dela telesa na dnu ustne votline, telesna zunanjost pa se projicirana znajde v notranjosti. Vendar oblika telesa, ki nastane na povsem analogen način odtisa svetlobe, ni edini dejavnik, ki določa podobo, saj ta nastane v prepletu vrste drugih odtisov lastnega telesa – prstov, sline, jezika ali zob. Tako nastal ‘visceralen’ avtoportret je prežet s telesnostjo in ne prikazuje le telesnega. (Sodelovanje: Uroš Abram)

Svetlobni objekt Fraktal je nastal v seriji del, ki se ukvarjajo z idejo ‘transparentnega telesa’. Formalno temelji na radiološkem posnetku možganov, uporabi svetlobno občutljivih materialov ter vključevanju nematerialnih svetlobnih pojavov, kot so projekcije in refleksije. Razlomljena podoba prikazuje razvejitev možganskega ožilja in hkrati zaradi postavitve spominja na zgradbo pljučnih bronhijev. Fraktalno urejena struktura telesnega organa izriše nevidno geometrijo telesa, medtem ko svetloba, ki podobo dematerializira, ponovno govori o minljivi in krhki esenci ‘telesnega’, najsi je to umetno ali organsko.

Projekt Vanitas z vključevanjem različnih tehnologij, ki omogočajo vizualizacijo notranjosti ali zunanjosti telesa, v širšem smislu preizprašuje ideal ‘transparentosti’, značilen za moderno družbo. Vendar je iskanje transparentnega telesa (tako v medicini kot v umetnosti) pravzaprav fantazma, ki pokaže predvsem to, da nečesa ne vidimo, da vedno obstaja tudi nekaj, kar pogledu uhaja in kar lahko le občutimo in doživimo.