Cast to the Bottom

,

2017

Album: Scanner, The Great Crater
Video: Uršula Berlot & Sunčana Kuljiš Gaillot
Glasba: Robin Rimbaud - Scanner

Video je bil ustvarjen za skladbo Cast to the Bottom z albuma The Great Crater glasbenika Scannerja (Glacial Movements, 2017). Video združuje 3D digitalno simulacijo in digitalno obdelane video posnetke ter prikazuje virtualno potovanje po namišljeni podvodni pokrajini. Segmenti krajine spominjajo na predhodno realizirana umetniška dela Berlotove - topografije magnetnih tekočin in svetlobne skulpture. Sanjska kvaliteta videoposnetka izhaja iz negotovosti prepoznanja časovnih in prostorskih koordinat, posnetkov lebdeče kamere v gibanju ter učinkov dematerializacije svetlobe.

Fluidna trdnost

,

2017

video 5,06'
3D animacija: Sunčana Kuljiš Gaillot
zvok: Scanner - Robin Rimbaud

Okrogla oblika v procesu nenehne transformacije je utemeljena na ideji simulacije življenja na molekularni ravni. Struktura, ki izmenično spominja na zgradbo virusov, kompleksnih proteinov ali ogljikovih fulerenov, se razgrajuje, preoblikuje in sestavlja v nizu urejevalnih procesov. Spajanje elementov po sistemu oblike in protioblike (princip ključ-klučavnica), verižnega sklepanja, deformacije s pomnoženimi simetrijami ali posnemanje Brownovega gibanja, ustvarjajo abstraktne gibljive oblike, ki v stalnih metamorfozah stremijo k iskanju stabilnosti. Simulacija procesov v mikro ali nano merilu razkriva presenetljivo dejstvo, da se materija na molekularni ravni v iskanju ravnotežja, obstoja in prožnosti urejuje na inteligenten način, čeprav ni živa.

Inverzni prostor

,

2017

video 4,24'
zvok: Scanner - Robin Rimbaud

Video Inverzni prostor prepleta dva nivoja mikroskopskega opazovanja: prva linija posnetkov prikazuje transformacijo nežive (anorganske) materije iz enega agregatnega stanja v drugo oziroma proces kristalizacije, v katerem iz posameznih ionov v raztopini nastaja trdna materija, da sistem ostaja v ravnotežju. Posnetke tvorjenja različnih tipov kristalov prekinjajo statične slike geometrično urejenih koncentričnih ali mrežnih vzorcev, ki delujejo kot periodična motnja v vizualnem polju. Te podobe opozarjajo na tehnološko strukturiranost pogleda, hkrati pa razkrivajo drugo plast mikroskopske vizualizacije. Kompozicije svetlih točk na temnem ozadju, ki spominjajo na zvezdne konstelacije, namreč prikazujejo elektronsko difrakcijo na kristalih, torej vizualizacijo kristalov v inverznem prostoru. Sistem mikroskopskih leč na vizualni ravni razkriva inverzni (recipročni) večdimenzionalni prostor, ki je matematično izražen v kompleksnih številih kot razmerje med realno in imaginarno vrednostjo. Čeprav se podobe kristalov v inverznem prostoru  zdijo poenostavljene, pa dejansko recipročni prostor vsebuje mnogo več informacij kot fizična tridimenzionalna realnost, v kateri bivamo. Mikroskopsko opazovanje magičnih pokrajin porajanja kristalov obenem razpira sublimno lepoto prostorske večplastnosti, ki je onkraj vidnega, na robu inteligibilnega.

Recipročnost

,

2017

diptih: laserski izrez in digitalni tisk na pleksi steklu
dim: 200 x 135 cm

Viseča objekta prikazujeta sliko, ki je nastala z mikroskopiranjem ogljikove spojine in njeno preslikavo v recipročni prostor. Perforacije prosojnega nosilca in senca, ki ju spremlja, sprožajo učinke dematerializacije in prostorsko podvojevanje snovnega z nesnovnim.

Polimorfni odtis

,

2017

prostorska postavitev 4 reliefov (CNC rezkanih skulptur) in 4 fotografij (tisk na akril)
dim: relief: 80 x 80 cm; fotografija: 60 x 60 cm

Za preučevanje kristalnih struktur se v mikroskopiji uporabljajo računalniški programi, ki omogočajo simulacije preslikav v inverzni (recipročni) prostor. Kadar s pomočjo filtrov spreminjamo ali reduciramo informacije v inverznem prostoru - ki je kompleksnejši od realnega prostora - in na podlagi delnih informacij preslikamo motiv nazaj v realni prostor, dobimo sliko, ki zaradi parcialnosti podatkov ustvarja preoblikovano verzijo (kopijo) izhodiščne slike. Zaradi te preslikave je motiv še zmeraj razpoznaven, vendar je prvotna oblika spremenjena.

Talni reliefi so nastali na podlagi tovrstnih preslikav in modifikacij slike, ki je nastala ob mikroskopiranju ogljikove spojine (gl. delo Recipročnost). Tridimenzionalni odtisi podob, ki so nastale s pomočjo difrakcije v inverznem prostoru (filtrov, ki jih prikazujejo grafike na steni) ohranjajo podobnost, ki je hkrati različnost (nepdobna podobnost) in so v tem pogledu polimorfni odtisi istega.

Postopki prostorskih preslikav, ki ustvarjajo oblikovne transformacije istega, metaforično odpirajo vprašanje percepcije in selektivnega delovanja psiholoških struktur (zaznavnih filtrov), ki jo določajo. Izražajo idejo, da je naša realnost odtis kompleksnosti recipročnega (večdimenzionalnega) prostora, ta odtis pa zaradi subjektivnih pogojev izkušanja ustvarja polimorfnost vidnega.

Observatorij: ogljikove nanocevke

,

2016

zvočno-kinetična diorama
zunanjost: akrilni objekt kristaloidne oblike;
notranjost: posrebren relief, vrtljiv podstavek, luč, zvok
zvok: Scanner - Robin Rimbaud
dim: 115 x 72 x 70 cm

Gibljiva, ozvočena diorama, ki jo opazujemo skozi odprtinico v površini kristalu podobnega objekta, posnema mikroskopsko vidne strukture ogljikovih nanocevk. Vozlišče cevk ustvarja simulacijo nano-topografije, katere tehnološki vidik razkriva posebnost, ki je bila odkrita v ravoju svetlobne tehnologije: ogljikove nanocevke predstavljajo na tem področju obetajočo novost, saj omogočajo, da se električna energija skoraj brez toplotnih izgub pretvori v svetlobo.

Observatorij: magnetni fluid

,

2014-2016

zvočno-kinetična diorama
zunanjost: akrilni objekt kristaloidne oblike;
notranjost: posrebren relief (tridimenzionalni tisk), vrtljiv podstavek, luč, zvok
zvok: Scanner - Robin Rimbaud
dim: 110 x 60 x 60 cm
Fotografije: Damjan Švarc

Miniaturna srebrna krajina v gibanju, ki jo opazujemo skozi opazovalne luknjice v kristalu podobnem objektu, je nastala na osnovi fotografij oblik magnetnih fluidov, po katerih je bil izdelan digitalni model in 3d tiskan relief. Gledalec, ki v statični poziciji opazuje kadrirano panoramo, izgublja občutek za merilo, saj se drobne koničaste strukture kinetične površine dozdevajo kot topografija oddaljenega planeta. Umetna pokrajina, dematerializirana v lastnih odsevih, briše razlikovanje med realnim in virtualnim. Simulaker naravnega metaforično vzpostavlja idejo narave kot zrcaljene projekcije naše lastne zaznave.

Fluidna topografija

,

2014

video 13,16'
zvok: Scanner - Robin Rimbaud
video efekti: Sunčana Kuljiš Gaillot

Posnetek dinamičnih oblik magnetnih fluidov, ki jih oblikujejo polja nevidnih magnetnih sil, usmeri doživljanje snovnega v odnos do nesnovnega. V realnosti le nekaj centimetrov velike strukture ferofluidov delujejo, posredovane v digitalnem, virtualnem mediju, kot makro-podobe pojavov, ki simulirajo lastnosti organskega in živega. Fluidna topografija deluje kot simulacija živega in naravnega, ki v razkrivanju sfere nevidnih fizikalnih magnetnih privlačnosti in energij poskuša usmerjati gledalca na subtilne, običajno nezaznavne vidike realnosti.

Ferokristali

,

2014

laserski izrez in digitalni tisk na pleksi steklu
različne dimenzije
Fotografije z razstav v UGM, Maribor (2016) in Today Art Museum, Peking (2016)
Fotografije: Damjan Švarc


Svetlobno občutljive slike so nastale na osnovi mikroskopskih posnetkov nanodelcev kristalizirane strukture magnetnih tekočin. Digitalno in lasersko obdelane podobe organskih vzorcev razkrivajo nevidno urejenost nano-dimenzij in hkrati kot materialne reprodukcije na steklu, ustvarjajo senzorična dematerializirana telesa, ki s projekcijami posegajo v prostor. Postavitev implicira gibajočega gledalca, saj se teksture površin spreminjajo glede na kot opazovanja.

Mikronarava

,

2005

mešana tehnika na pavs papir
dim: 30 x 40 cm (4), 50 x 60 cm (2)

Privlačnosti

,

2005 / 2010

video 2'
zvok: Scanner-Robin Rimbaud

Princip privlačnosti

2005

kinetično-zvočni objekt; plastični objekt, gibljivi magneti in kovinski delci
premer 70 cm

Privlačnosti – podobnosti

2005

Štirje kinetični objekti z magneti in kovinskimi delci
dim: premer 12 cm

Kinetični objekti so del večmedijskega projekta Privlačnosti - podobnosti, ki se osredotoča na fizikalni pojav magnetizma in ga vizualizira na različne načine - s kinetičnimi objekti, video posnetki, risbami in fotografijami povečanih konfiguracij delcev. Posledice te nevidne naravne dejavnosti - zvočni in vizualni posnetki gibanja magnetnih delcev - metaforično govorijo o notranjem redu nejasno naključnih ali kaotičnih (naravnih in mentalnih) pojavov in hkrati rahljajo kognitivno gotovost v razlikovanju med živim in neživim, naravnim in nenaravnim.

Sledi

,

2005

sintetična barva na akrilni podlagi
dim: 20 x 20 cm (15 del)

Serija risb vizualizira nevidna magnetna polja z uporabo barve v spreju, rotirajočih magnetov in železnih delcev. Kontrast svetlobe in sence izriše različne oblike krožnih konfiguracij. Risbe prikažejo naravna fizična magnetna polja, temeljni fizikalni princip narave, ki je subtilno neoprijemljiv, a vendarle zaznaven.

Dimenzija razmika (v. 1: Aquarama, v. 2.: Smokescape)

,

2003

video projekcija, pleksi steklo, akrilna barva
v. 1 dim: 85 x 300 cm, v. 2 dim: 100 x 200 cm

Prosojna membrana – Mikronarava

,

2002

pleksi steklo, umetna smola
dim: 100 X 180 cm

'Pojavljajoče se optične podobe v svojih metamorfozah poleg svetlobno-senčnih odnosov med snovnim in nematerialnim razstirajo tudi povsem drugačne dimenzije prostorsko-časovnih razsežnosti. Avtorica skuša nenehno spreminjajoče se naravne procese problematizirati skozi nove in nove ponovitve gibljivih podob, s katerimi kreira nove tehnološke prostore optičnega polja. V procesualni dinamiki si prizadeva presegati klasična dialektična razmerja med materialnim in nematerialnim, med svetlobo in senco, premenami in stalnostjo ter med minljivostjo in večnostjo, s čimer se že postavlja onstran vseh dualistično zastavljenih mej. Uršula Berlot s svetlobnimi objekti ustvarja iluzoričen prostor, ki lahko gledalcem in gledalkam poleg eksperimentalno vizualnih pojavov odpira tudi manj običajne percepcijske izzive v smislu individualnega dojemanja časa in prostora.' - Alenka Spacal, Kristalni odtenek, 2003 (odlomek)

Cerebralne pokrajine

,

2002

grafična barva na sintetični podlagi
različne dimenzije

Narava

,

2001

umetna smola, pigment, pleksi steklo;
dim: 120 x 130 cm

Zanima me narava kot prostor fizičnih pojavov, elementarnih stanj svetlobe in snovi. Moja umetnost je metaforičen prenos prehodnih, naravnih pojavov (prosojnost in druge manifestacije svetlobe, fluidna, organska stanja snovi, metamorfoze oblik, snovna prehajanja, kondenzacija in kristalizacija materije) v umetni, umetniški medij; torej prenos, premestitev in stabilizacija prehodnih naravnih stanj in efemernih dogodkov s stabilnimi industrijskimi, umetnimi materiali. Ti so reducirani: uporabljam dematerializirane podlage iz pleksi stekla in sintetične smole, analogno primarni, tekoči, brezbarvni snovi sveta. Postopki temeljijo na naravnih fizikalnih in kemijskih procesih gravitacije, kristalizacije, koagulacije. Slike so krhki senzorji svetlobe, odprti, prehodni prostori, prosojne membrane, čutni prostori barvne askeze, območja senc in odsevov. Delujejo na čutni ravni; doživljamo jih kot večdimenzionalne organizme v materialnih in nematerialnih razsežnostih – Uršula Berlot, 2001

Narava

,

2001

grafična barva na paus papir
dim: 80x150 cm